Zgodovinski podatki

Krajnčeva kapela v Sovjaku pri Trnovski vasi v Srednjih Slovenskih goricah

Kapelica je “arhitekturna pripoved” Krajnčeve družine, prepletena z mnogimi duhovnimi sporočili in namenjena za verska in ob njej tudi družabna srečanja vaške skupnosti. Postavljena je na križišče dveh asfaltiranih cest, od katerih ena vodi h Krajnčevi domačiji. Orientirana je v smeri vzhod-zahod (vhod-absida) in ima vhod urejen z večje ploščadi pred njo na vzhodni strani, h kateri vodi terasna pot iz marmornega drobljenca zelene in sive barve, ki skupaj s ploščadjo okrog kapelice predstavlja podobo hostije nad kelihom. S tem simbolom je nakazan osnovni namen kapelice, ki je v tem, da je kapelica sakralni prostor, namenjen občasnim bogoslužjem.

Obseg kapelice znaša 3,0 x 3,0 x 3,0 m, medtem ko ima terasa s stebri 5,5 m premera. Terasa s krožno ploščo (streho) je podprta s petnajstimi stebri na skrajnem robu, streha (krožna plošča) pa je s spodnjim robom na višini treh metrov.

Pri vhodu (ali vratih) v kapelico stojita dva stebra, ki simbolizirata očeta in mamo, ki sta nam s krščansko vzgojo omogočila vstop v svetišče vere in krščanskega življenja. Zato je okrog kapelice postavljenih petnajst stebrov, ki simbolizirajo petnajst njunih otrok.

Nad kapelico se dviga zvonik, ki se vzpenja iz sredine kapelice v obliki šesterostrane piramide in je dvakrat višji od kapelice s streho vred (2 x 3,3 m) ter po višini razdeljen na tri dele: spodnji del z zasteklitvijo, ki je razen vhodnih vrat edini vir svetlobe za kapelo, osrednji del z zvonom in zgornji del s strešino, na vrhu katere sta bakrena in nato pozlačena krogla, majhna krogla in papeški križ iz nerjavečega jekla.

Zvonik je kot prst, ki kaže navzgor, kot da bi želel reči: “Tam, o brat in sestra, tam je tvoj pravi dom v nebesih!” Okrog šesterostrane piramide so trije prstani in nad zvonom še eden, ki jih moremo v simbolni govorici primerjati s tremi (oziroma štirimi) deli rožnega venca, če vzamemo petnajst stebrov za petnajst skrivnosti, ki se jih v rožnem vencu spominjamo.

Osvetlitev kapelice je skozi vhodna vrata ter skozi odprtino v stropu in skozi stekla spodnjega dela zvonika. Zahodni del kapelice je oblikovan krožno kot absida, saj je v njej tudi oltar.

Notranja oprema

Tla so iz zelenega in sivega marmorja. Stene je poslikal domačin Danilo Muršec. Na desni steni kapele je naslikan sv. Ludvik IX., (+1270), francoski kralj, zavetnik očeta Ludvika. V desni, padajoči roki, drži kraljevo žezlo. Položaj roke govori, kako je posvetna oblast minljiva. V levi roki drži žezlo s tremi kvišku obrnjenimi prsti, ki razodevajo Troedinega Boga in Božjo oblast. V ozadju je naslikana domačija. Na levi steni kapele je naslikan sv. Florijan (+304), rimski častnik s čelado in s kamnom, ki govori o tem, da so ga mučili in nato navezali težak kamen okrog vratu in ga vrgli v reko Enns. V ozadju svetnika je panorama vasi Sovjak. V odprti kupoli so naslikani angeli z različnimi glasbili, s čimer je želel umetnik predstaviti ljubezen do glasbe mnogih Krajnčevih otrok. Obiskovalec lahko hitro prepozna tri prevladujoče barve: modro, rdečo in zlatorumeno. Modra barva pomeni visoko nebo, hrepenenje in odprtost do Boga, rdeča predstavlja ljubezen, ogenj in življenje, zlatorumena pa ponazarja sonce, toplino in Božjo veličastnost. V apsidi kapele stoji na levi strani kip Žalostne Božje Matere – pieta’, delo neznanega mojstra iz 18. ali 19. stoletja. Omenjeni kip nas spominja na leto 1960, ko je sedaj že pokojna mama držala v naročju svojo mrtvo šestletno hčerko Kristino. Na desni strani apside pa je Križani, delo akademskega slikarja Štefana Hauka iz Ljubljane. Križ mi je v oporoki zapustil nekdanji bolfenški župnik Matija Hajdinjak (+2001). Umetnik ga je takole opisal: Razpelo je zasnovano v klasičnem smislu: križ in korpus posebej. Križ je izdelan iz hrasta, ki je ležal v reki Muri vsaj 100 let, izruvan ob narasli reki. Temna barva lesa je posledica tega prisilnega bivanja v vodi. Les za Kristusovo telo je zrasel nekje na Dolenjskem in je vrste topola, ki ga odlikuje izredna belina. Pri snovanju in izdelavi korpusa sem sledil težnji k bolj izpovedni kot predstavni govorici. Anatomska prisotnost je samo v proporcu križanega in v prepoznavni silhueti. Prepletajoče, trdo-mehke forme, ki oblikujejo telo korpusa, asociirajo stvarnost mučenega telesa. Telo ni več absolutno prepoznavno v realističnem smislu, pač pa pretvorba v dojemanje samega bistva trpljenja. Likovna govorica obdelave in zamisli sloni na simboličnosti in poudarjeni ekspresivni izpovednosti.

Oltar je zasnovan z mislijo, kako na simbolni ravni vključiti vse člane naše razširjene Krajnčeve družine. Sredi bele oltarne menze je iz furnirja izdelan čudovit rjav križ, ki se ponovi še ob levi in desni strani oltarja. V spodnjem delu oltarja je 32 različnih deščic, postavljenih ena ob drugi, medtem ko je na sredi spet znamenje križa. Število 32 kaže na vsoto vseh svakinj in svakov, nečakinj in nečakov tistega leta, ter razodeva, kako so nam dragoceni. Ista simbolika je predstavljena tudi v poljih naslonjala ob klopeh. Umetnik oltarja in klopi z naslonjali je mizar svak Mirko Hočevar iz Ljubljane.

V zvoniku kapelice je zvon, ki so ga darovali Sovjačani. Na njem je zapisano: “Slavo Božjo oznanjujem, žive vabim in budim; mrtve milo objokujem, v milost Božjo jih izročim.” Zvon, težak 50 kg in uglašen na ton A, je posvečen Kristusu, Dobremu pastirju. Napis na zvonu jasno pove, da je vloga zvona v tem, da časti Boga ter vabi ljudi k molitvi, naj bo to zjutraj, “ko zarja zlati nam gore”, ali opoldan, “ko sonce najvišje stoji” ali na večer “ko sonce za goro hiti in Ave Marija zvoni”.

Kapelico je blagoslovil takratni ptujski naslovni in mariborski pomožni škof dr. Anton Stres, sedanji ljubljanski nadškof metropolit, in sicer v nedeljo, 18. avgusta 2002. Ob njem je somaševalo 15 duhovnikov in okrog 500 vernikov. Po maši je sledila pogostitev in vaško praznovanje.

Namen postavitve kapele

Postavitev kapele je sad dolgoletne tihe želje očeta Ludvika, ki je ob predaji domačije sinu Vladku izrazil željo, da se odmeri majhna parcela za kapelo. Zaradi bolezni, ki mu je onemogočala dejavnejše sodelovanje pri gradnji, smo njegovo željo po zahvali Bogu za novi maši sina Slavka (1987) in Ivana (1991) uresničili njegovi sinovi in hčere z družinami. Po idejni zasnovi, ki smo jo pripravili tako, da bi kapelica s svojo arhitekturo in opremo govorila o Krajnčevi družini,  je načrte izdelal arhitekt Boris Volk iz Ljubljane.

Kapelica je kraj, kjer se obup preliva v upanje, žalost v veselje, utrujenost v spokojnost ter sprtost v odprtost bližnjemu in Bogu!