Bogoslužje

Bogoslužje je:

  • “vir in vrhunec vsega krščanskega življenja” (C 11)
  • “središče in vrhunec zakramentov” (M 9,2)
  • “središče in vrhunec vsega življenja krščanske občine” (Š 30,2)
  • “korenina in tečaj vsakega krščanskega občestva” D 6,5)
  • “središče in korenina vsega duhovniškega življenja” (D 14,2)
  • “spolnitev Cerkve” (M 39,1)
  • “spolnitev duhovniške službe” (D 2,4).

 

Novo evangelizacijo nam na najpreprostejši način razlaga psalmist, ki pravi: »Pojte Gospodu novo pesem« (Ps 98, 1). Tu ne gre za novo besedilo, niti za novo melodijo, ampak za nov žar in nov duh,  s katerim naj pojemo novo pesem. Zato je tudi nova evangelizacija:

 – novo delovanje Svetega Duha v srcu slehernega

– nova poživitev osebnega odnosa in osebne vere v Jezusa Kristusa

– novo odkrivanje misijonskega poslanstva Cerkve

– z novim žarom v misijonarskem duhu privesti brate in sestre h Kristusu

– na novo in globlje obhajati in doživeti sveta bogoslužja ter se zakramentalno srečati s Kristusom

– vnovič vzeti Sveto pismo kot nenehni spremljevalec v vsakdanjih odločitvah

– vnovič pristopiti k tistim, ki so se oddaljili od Cerkve in so izgubili svojo krščansko identiteto

– uporabljati primernejšo govorico v oznanjevanju, ki bo bolj razumljiva sodobnemu človeku

– nenehno preverjati dosedanje poti in se odločiti za osebno spreobrnjenje.


Dobri Bog! S svojo neizmerno dobroto

nas v novih družbenih okoliščinah pošiljaš,

da privedemo brate in sestre h Kristusu.

Prosimo te za dar vere,

da bo naše oznanjevanje širjenje večne novosti evangelija

in znamenje misijonske gorečnosti Cerkve za Kristusa.

Daj nam milost, da bomo v poslušnosti Svetemu Duhu preverili prehojeno pot,

odrasli v veri in se z novim žarom srečali z osebo Jezusa Kristusa

in pričevali Zanj z življenjem.

V dialogu s kulturo in sodobno družbo

želimo pritegniti k Tebi tudi tiste,

ki so se oddaljili od Cerkve in tiste,

ki Božje besede še niso ponotranjili,

da bi jim postala vsakdanje vodilo.

Naj naše oznanjevanje, bogoslužje in služenje

nagovarja vse, ki iščejo resnico, se zanjo odločajo ali jo širijo z življenjem.

Po priprošnji naše in nebeške Matere Marije nas utrdi v veri,

krščanskem upanju in goreči ljubezni,

da bomo sedanjemu svetu živo znamenje navzočnosti tvojega Sina, našega Gospoda,

ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Α – Ω

PRIDITE IN POGLEJTE: http://katoliska-cerkev.si/media/datoteke/Dokumenti%20in%20publikacije/120824%20-%20Pridite%20in%20poglejte%20-%20koncna%20verzija%20za%20tisk.pdf

»GOSPOD, LJUBIL SEM LEPOTO TVOJE HIŠE« (Ps 26, 8a)

Iz psalma je razvidno, da je molivec navzoč pri bogoslužju v templju. V tem svetem dejanju psalmist opeva lepoto Božje hiše. Toda ta lepota, ki jo opeva, ni le lepota zaradi svetišča, ampak lepota zaradi bogoslužja, v katerem se udejanja razodevanje Božjega veličastva.

Mnogi svetniki so povzdigovali svoje hvalnice večni Lepoti, Bogu. Tako je na primer sv. Avguštin priznal, kako pozno je spoznal Boga in zapisal: »Pozno sem te vzljubil, Lepota, večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil.« Sv. Frančišek je potem, ko je sprejel Kristusove stigme, vzklikal: »Ti si lepota!« Sv. Bonaventura pa je pojasnil, da je Frančišek »v lepih stvareh zrl Tistega, ki je nadvse lep«.

Če je Cerkev skozi vso zgodovino nadvse cenila najrazličnejše umetnostne izraze lepote, kolikor bolj je cenila in ceni izraz Lepega v bogoslužju. O tem nam priča tudi nova apostolska spodbuda Benedikta XVI. Sacramentum caritatis, ki je izšla 22. februarja 2007. Papež se v drugem delu pod naslovom Evharistija, skrivnost, ki jo obhajamo osredini na umetnost obhajanja in zahteva več občutka za »kulturo Božje službe«.

Bogoslužje ne sme biti podvrženo vsakodnevnim trendom ali mojemu trenutnemu okusu

V bogoslužju, v katerem veljajo jasna določila Cerkve in h katerim vabi papež Benedikt XVI. v omenjeni apostolski spodbudi še posebej duhovnike, je lepo vedno v tesni povezanosti z Lepim. To pomeni, da vse tisto in samo tisto, kar nas more voditi v objem in doživetje Lepega, sme in more biti vključeno v bogoslužje. Papež pravi, da je lepota bogoslužja izraz Božjega veličastva. Zato izrecno svari pred »samovoljo« in »izsiljevanjem modnih tokov« ter pravi: “Ker je evharistično bogoslužje v bistvu ‘actio Dei’, ki nas usmerja proti Kristusu preko Svetega Duha, njena temeljna struktura ni nekaj, kar bi lahko kar tako spreminjali, niti ne more biti podvržena zadnjim trendom” (št. 37). S tem papež opozarja, da bogoslužja ne smemo zreducirati zgolj na sociološki izraz in ga prostovoljno prilagajati glede na družbene spremembe. Bogoslužje je namreč sveto dejanje in mora kot takšno biti doživeto. Vanj morajo biti vključeni vsi navzoči, kajti resnična lepota bogoslužja nastopi šele takrat, ko duhovnik in občestvo v njej dejavno in pobožno sodelujeta.

Lepota umetnosti je sad lepote bogoslužja

Papež pravi, da je bogoslužje neločljivo povezano z lepoto. Toda tukaj se lepota ne nanaša v prvi vrsti na veličastne umetniške stvaritve cerkva ali glasbe, ampak na lepoto skupnosti, ki obhaja. Primarna lepota bogoslužja je lepota duhovnika in ljudstva, ki so zatopljeni v skrivnosti, ki jih obhajajo. Tako vidimo, da lahko lepo bogoslužje dosežemo tudi ob pomanjkanju zunanjega blišča. Kljub temu pa ne smemo prezreti pomembne vloge, ki jo vršita umetnost in glasba, predvsem pa obred, ki je nujni most do verskega izkustva in doživetja skrivnosti. Globlje človek doživi lepoto bogoslužja, bolj bo težil k temu, da jo bo izrazil tudi na najrazličnejše zunanje načine. Prav razumevanje in doživetje bogoslužja ga bo vodilo k temu, da bo daroval le najboljše od najboljšega za liturgični prostor in za stvari, potrebne pri bogoslužju.

Lepota sakralnega prostora v službi bogoslužja

V bogoslužnem prostoru mora biti vse v službi krepitve vere, pobožnosti in resnice (veritatis splendor). Lepota, ki jo sakralni prostor izžareva, je za kristjane odsev Stvarnika lepote. Zato občudovanje in zrenje sakralnih umetniških del ni le estetsko dejanje, ampak religiozno. Gledalec ni le estet, ki uživa nad uprizorjeno lepoto, ampak molivec, ki s pomočjo sakralne umetnosti med bogoslužjem začuti Božjo navzočnost. To pomeni, da je prava lepota umetnosti in glasbe pri bogoslužju le tista, ki odstopi prostor teofaniji, to je razglašenju Boga. Iz tega sledi, da umetnostne stvaritve v bogoslužju niso več osrednja vrednota, ampak On, ki ga umetnost razodeva in razglaša. Prav v tej luči papež poudarja, da je lepota intimno povezana s pristno liturgijo.

* * * * * * *

V apostolski spodbudi Zakrament ljubezni papež omenja še druge sestavine, ki naj bi povzdignile lepoto bogoslužja. To so: kvalitetne in dobro pripravljene pridige, poznavanje nekaterih latinskih molitev in gregorijanskih napevov, delno maševanje v latinščini ob mednarodnih srečanjih, predvsem pa velik poudarek na pomenu Gospodovega dne, češčenju Najsvetejšega kot razširitvi in okrepitvi tistega, kar obhajamo pri maši in življenju iz evharistije. Skratka, papež Benedikt XVI. nas z apostolsko spodbudo vabi, naj se vnovič naučimo sprejemati bogoslužje kot dragoceno dediščino Cerkve, se držimo ustaljenih oblik in besedil in skrbimo za lepo, dostojno in doživeto liturgično obhajanje.