Gradiva
POVZETKI PREDAVANJ:a
2 – KOLEDAR V STAREM RIMU; prim. Nada Grošelj (prev.), Praznično leto Rimljanov v pesmi : verzi o praznikih, običajih, ozvezdjih, Mladinska knjiga, Ljubljana 2006
3 – LITURGIČNO LETO
Liturgično leto je obhajanje Kristusove skrivnosti v času. Gre za obseg obhajanj Kristusove skrivnosti, ki jih Cerkev razgrne čez celo leto: od učlovečenja in rojstva do vnebohoda, do binkoštnega praznika in do pričakovanja blaženega upanja in Gospodovega prihoda (B 112).
Cerkveno leto se začne s prvimi večernicami prve adventne nedelje in traja do prvih večernic prve adventne nedelje naslednjega leta.
Adventini čas se začne s prvimi večernicami prve adventne nedelje in traja do prvih večernic praznika Gospodovega rojstva.
Božični čas traja od prvih večernic praznika Gospodovega rojstva in traja vključno do drugih večernic praznika Jezusovega krsta, ki je prva nedelja po prazniku Gospodovega razglašenja (Svetui trije kralji).
Čas med letom se začne s ponedeljkom po prazniku Jezusovega krsta (ki velja številčno za prvo nedeljo med letom) in je prekinjen s pepelnico oziroma začetkom postnega časa.
Postni čas traja od pepelnične srede do večernic ali maše velikega četrtka zvečer, to je Gospodove zadnje večerje.
Velikonočno tridnevje se začne z mašo Gospodove večerje na veliki četrtek zvečer (za tiste, ki se ne udeležijo maše pa se začne z večernicami velikega četrtka) in traja vključno z nedeljo Gospodovega vstajenja (ki velja le številčno za prvo nedeljo velikonočnega časa, sicer pa spada med velikonočno tridnevje, kot je za razliko od misala to jasno označeno v molitvenem bogoslužju oz. brevirju).
Velikonočni čas traja od velikonočnega ponedeljka do vključno binkoštne nedelje. Nato se nadaljuje čas med letom in to do prvih večernic prve adventne nedelje.
1 Adventni čas – čas priprave na Božič
Beseda advent je sestavljena iz glagola advenire = priti, bližati se; prihajati naproti. Adventus pomeni prihod. Torej ni samo čas pričakovanja nekoga, ki mora priti, saj je Kristus že, tu in sedaj, zato je advent prav to ‘prihajanje’, ki se obhaja. Kakor ima vsako liturgično obhajanje trojni časovni pomen, tako tudi advent: je “spomin” preteklosti v kateri je Bog deloval, je “anticipacija” prihodnosti v kateri bo Bog začeto dovršil; je “sedanje znamenje” božjega daru, ki ga Bog daje, da bi rasel v danes (‘hodie’), ki je anticipacija-obljuba prihodnjega. Sv. Janez nam v knjigi Razodetja takole izrazi: “Milost vam in mir od njega, ki je, ki je bil in ki pride…” (Raz 1,4).
Po misalu Pavla VI. lahko delimo adventni čas na dva dela: od prve adventne nedelje do 16. decembra, ko je v liturgičnih tekstih v ospredju eshatološki vidik, to je, pričakovanje drugega Kristusovega prihoda; in od 17. do 24. decembra, ko nam liturgična besedila poudarjajo bližnjo pripravo na praznovanje Gospodovega rojstva.
2 Božič in božični čas
Središčnost velikonočne skrivnosti v liturgičnih slavjih je narekovala, da so šele v četrtem stoletju začeli poudarjati tudi ostale vidike ali trenutke v Kristusovem odrešenjskem delu. Tako imamo najstarejši zapis o praznovanju božiča v Rimu v koledarju Furija Filokala (leta 336), kjer beremo na dan 25. dec: “Kristusovo rojstvo v Betlehemu v Judeji”. K temu datumu praznovanja Kristusovega rojstva je verjetno vplival rimski poganski praznik “Dies natalis Solis invicti”, rojstni dan nepremagljivega (boga) sonca. Kot protiutež so kristjani na ta dan praznovali rojstni dan Jezusa Kristusa, resničnega Sonca, sonca, ki ne zaide.
Na Vzhodu pa so v prvih stoletjih najprej praznovali Gospodovo rojstvo 6. jan. ter ga imenovali epifanija ali razglašenje, nato pa so ob koncu 4. stol. prevzeli 25. dec. kot dan Gospodovega rojstva. Istočasno je Zahodna Cerkev prevzela od Vzhoda 6. jan., praznik Gospodovega razglašenja.
2.1 Božična osmina
Osmina je osemdnevno praznovanje praznika. Razen praznika Velike noči jo ima samo še Božič. Konča se na prvi dan v novem civilnem letu. Danes so v osmini naslednji prazniki: Praznik svete Družine (če ni nedelje med božičem in 1. jan. se praznuje na delavnik 30. dec.); Praznik sv. Štefana, ki je svoje poslanstvo za Kristusa izpričal s palmo mučeništva; Praznik sv. Janeza, apostola in evangelista, ko nas Cerkev vabi k podoživljanju božje ljubezni, ki leži v jaslicah. Tej utelešeni Ljubezni se je evangelist Janez posvetil in ji služil. Proti koncu svojega življenja je napisal največje delo, kar jih je bilo napisanih o Kristusu, Evangelij. Praznik nedolžnih otrok, ki so kot prvi cvetni popki, sredi zimskega mraza sovraštva prelili svojo kri v pričevanje za Kristusa; 1. jan. praznik Božje Matere Marije v kateri se je Beseda učlovečila, hkrati pa je to spomin na Gospodovo obrezovanje, ko so mu dali ime Jezus. Marija je najtesneje povezana s skrivnostjo božjega učlovečenja. Že v 5. stol. je vesoljni cerkveni zbor razglasil v Efezu (l. 431) versko resnico, da sta božja in človeška narava združeni v Kristusu in je zato Marija resnično Božja Mati (Bogorodica).
2.2 Gospodovo razglašenje – epifanija ali praznik treh kraljev
Ta praznik želi podčrtati bistveno lastnost Božjega prihoda na ta svet, in sicer to, da je prišel kot odrešenik vseh narodov, torej ne samo izvoljenega judovskega ljudstva. Judovski narod je namreč to uro, ki jo je naznanila zvezda, ne samo zamudil, temveč tudi zavrgel. Zato pa razodene odprtost drugih narodov do Novorojenega Mesija. Modri z vzhoda (ki jih v 6. stol. imenujejo kralje, v 7. stol. pa kar z imeni: Gašper, Melhior, Baltazar) se napotijo naravnost v prestolnico, v Jeruzalem, toda tam nihče ne ve o božjem učlovečenju, o novem kralju. Pohitijo v Betlehem. Presenečeni od preprostosti in revščine padejo na kolena, ga počaste in v molitvi izpovedo svojo vero vanj kot v odrešenika. Darujejo mu: zlato, kadilo in miro.
Ti trije darovi imajo simbolični pomen: zlato so darovali Jezusu kot kralju, kadilo kot Bogu, miro (dišeče olje) pa kot trpečemu Odrešeniku (namreč z miro so mumificirali trupla). S temi darovi so modri z Vhoda izrazili Jezusu svojo podrejenost, pokorščino in spoštovanje.
2.3 Jezusov krst (Mr 1, 6-11; Lk 3,15-16.21-22)
Biti krščen pomeni “biti potopljen” v Jezusovo smrt in “ponovno potopljen” v njegovo vstajenje, biti udeležen življenja v Svetem Duhu in deležen odrešenja.
Zakaj je Janez krstil Jezusa, saj ni imel nobenega greha? Sv. Ignacij Antiohijski pravi takole: Jezus se je dal krstiti, da bi posvetil krstno vodo za kristjane. S tem dejanjem je bila voda blagoslovljena. Jezus je stopil v vodo naše grešnosti, se utelesil in vzel nase naše grehe, da bi nas pripeljal domov k Očetu.
Jezusov krst predstavlja začetek njegovega mesijanskega služenja in njegovega odrešenjskega dela. Gre za uradno razodetje Mesija svetu v dvojni naravi – človeški in Božji. Tako tukaj ne gre za pravi krst, kajti Jezusov pravi krst bo Golgota.
S praznikom Jezusovega krsta se liturgično konča božični čas. Ima pa božični značaj tudi še praznik Jezusovega darovanja ali svečnica, ki je na 2. febr. postavljen zato, ker se takrat izteče 40 dni po božiču.
2.4 Božična praznika zunaj božičnega časa
2.4.1 Jezusovo darovanje – svečnica
Svečnica se imenuje “Srečanje z Gospodom”, to je srečanje Jezusa s starčkom Simeonom in prerokinjo Ano. V Jeruzalemu so ta praznik imenovali “quadragesimae de Ephifania” (=40 dan po Božiču) ali štirideseti dan po porodu, ko je Marija darovala Jezusa v templju.
Na Zahodu oz. v Rimu najdemo najstarejši spomin oz. uprizoritev tega praznika na absidi cerkve S. Maria Maggiore (Maria Snežna) iz 5. stol., medtem ko imamo prve zapise šele iz 7. stoletja. Dolga stoletja so dajali večji poudarek na Marijino vlogo in očiščevanje kakor na Jezusovem darovanju Očetu v Jeruzalemskem templju.
V 10 stoletju so v Galiji začeli na ta dan blagoslavljati sveče in s tem poudarili, da je Jezus “Luč sveta” (Jn 1,7-9). 2. Vat. cerkveni zbor pa je ponovno sprejel prvotni poudarek tega praznika, to je “Srečanje z Gospodom” (Lk 2, 22-40).
2.4.2 Gospodovo oznanjenje Mariji
Tudi ta praznik (lit. slovesni praznik) so pred liturgično prenovo imeli predvsem za Marijin praznik. Pavel VI. mu je dal ponovno svoj prvotni pomen ter ime. V spodbudi o Marijinem češčenju, pravi: Prazniku učlovečene Besede smo v rimskem koledarju upravičeno vrnili staro ime ‘Gospodovo oznanjenje’. Praznujeta in slavita se skupno Kristus in Marija, namreč Beseda, ki postane ‘Sin Marije’ (Mr 6,3), in Devica, ki postane Božja mati” (MC 6). Če pride danes praznik Gospodovega oznanjenja na veliki teden ali na teden po Veliki noči, se praznik prenese na ponedeljek po velikonočni osmini.
3 Postni čas – “duhovne vaje vse Cerkve” (sv. Leon Veliki)
Za kristjana se s pepelnično sredo začne čas posebne priprave na globlje doživetje skrivnosti Kristusovega vstajenja. Gre za proces soočanja samega s seboj, do bližnjih in do Boga. To je čas odkrivanja krstne milosti, čas pokore in spreobrnitve. Gre za zakramentalni čas, ki kliče vsakemu posebej: Postani to kar si, kristjan!
Konstitucija o svetem bogoslužju poudarja dvojno nalogo postnega časa, saj pravi: Z ene strani naj zlasti s spominjanjem krsta ali s pripravo na krst, z druge strani pa s pokoro pripravi na obhajanje velikonočne skrivnosti vernike, ki naj v tem času bolj vneto poslušajo božjo besedo in se z večjo gorečnostjo posvečajo molitvi (B 109).
S štiridesetdnevnim postom so kristjani želeli posnemati Kristusa, ki se je po krstu v Jordanu postil štirideset dni, preden je začel z javnim delovanjem (Mt 4,2; Lk 4,1s). Sveti očetje pa so to dejanje povezovali še z drugimi dogodki iz zgodovine odrešenja: štirideseti dan je David premagal Goljata (1Sam 17); prerok Elija je štirideset dni in noči potoval okrepljen s kruhom, do božje gore Horeb, kjer se je srečal z Bogom (1Kr 19,8); Bog zahteva po preroku Jonu štirideset dni posta za Ninivljane (Jon 5); štirideset dni se je Jezus prikazoval in štirideseti dan odšel k Očetu.
Najprej so začenjali postni čas s šesto nedeljo pred Veliko nočjo. Ker pa se ob nedeljah niso postili, so na pobudo cerkvenih Očetov dodali štiri dni pred prvo postno nedeljo in tako dobili nov začetek postnega časa s pepelnično sredo. Svoje ime je dobila od obreda pepeljenja na glavo vernikov, kot spomin na starodavno zunanje znamenje začetka javne spokornosti. Pepel je že sam po sebi simbol uničenja, smrti, ki jo povzroča greh, vendar je hkrati tudi vabilo k spreobrnenju, ker vsebuje sam v sebi seme upanja v ponovno življenje v Kristusu Odrešeniku.
Pepelnica je skupaj z velikim petkom edini zapovedani strogi post, hkrati pa tudi zdržek od mesa. Posebnost postnega časa se kaže tudi v opustitvi vzklika aleluja in slave, kaže pa se tudi v spremembi liturgične barve, ki je v tem času vijoličasta.
Vse nedelje se imenujejo postne. Četrta pa ima še dodatno ime, namreč “Laetare” (podobno 3. adv., ki se imenuje “Gaudete”). To ime je dobila po vstopnem spevu, ki pravi: “Laetare Jerusalem!… gaudete cum laetitia, qui in tristitia fuistis” (“Veseli se božje ljudstvo… Vriskajte od veselja vsi, ki ste žalostni). Gre za nekak duhovni odmor od napornega posta. Liturgična barva te nedelje je roza. Tudi peta postna nedelja nosi še eno ime – “tiha”. Zakaj?, ker se do te nedelje v liturgiji ne spominjamo posebej Jezusovega trpljenja.
Veliki teden
Začenjamo ga s cvetno nedeljo (Dominica in palmis). Posebni ton ji daje blagoslov palm ali cvetja s procesijo ter evangelij o Kristusovem trpljenju oz. pasijon (leto A – Mt; B – Mr; C – Lk /vel. petek vedno Jn/).
Blagoslov zelenja nas spominja na zmagoslavje Jezusovega vhoda v Jeruzalem, kjer so mu množice s palmovimi vejami v rokah vzklikali v pozdrav: “Hozana Davidovemu sinu…”. Zato beremo pred procesijo tudi evangelij o Njegovem vhodu v Jeruzalem. Procesija bi naj bila dovolj dolga, da bi to čim konkretneje ponazorili.
Veliki četrtek
Krizmena maša izraža povezanost škofa z duhovniki in predstavniki posameznih občestev. Pri njej duhovniki obnovijo svoje duhovniške obljube.
Krizmena maša – blagoslov olja (krstnega: C in bolniškega: I) in posvetitev krizme (Ch). V bogoslužju so sveta olja znamenje nevidne milosti za osebe in stvari, ki so z njim maziljene. S krstnim oljem mazilijo katehumene, torej tiste, ki se pripravljajo na krst (pri krstu otrok je tudi maziljenje tik pred krstom s krstnim oljem na prsih). Z bolniškim oljem mazilimo bolnike na čelu in na rokah, medtem ko molimo. Bolnikom posreduje zdravilo zoper bolezni telesa in duše, da bi mogli vztrajno in vdano prenašati bolečine, jih premagati in doseči odpuščanje grehov.
Krizma se razlikuje od krstnega in bolniškega olja po tem, da so pri krizmi olju dodane dišave (balzam ali druge dišeče snovi). S krizmo mazilimo novokrščenca (na temenu), birmanca (na čelu v obliki križa) novomašnika (dlani) in škofa (glavo).
Krizma pa se uporablja tudi pri posvečevanju stvari, ki so v najtesnejši zvezi z izvrševanjem Kristusove službe, namreč pri posvečevanju cerkve in oltarja.
4 Velikonočno tridnevje
Že ob koncu 4. stol. je sv. Ambrož uporabljal izraz “Triduum Sacrum”, njegov učenec sv. Avguštin pa “Sacratissimum Triduum”, s katerim sta označevala skrivnost križanega (petek), pokopanega (sobota) in vstalega (nedelja) Kristusa, skratka Kristusovo velikonočno skrivnost.
Velikonočno tridnevje Gospodovega trpljenja in vstajenja se začne z večerno mašo na veliki četrtek in ima svoje središče v velikonočni vigiliji in se sklene z drugimi večernicami nedelje Gospodovega vstajenja.
4.1 Večerna maša velikega četrtka
Gre za obhajanje postavitve evharistije (sv. Rešnjega telesa), začetek novozaveznega duhovništva ali mašniškega posvečenja ter Jezusove zapovedi glede medsebojne ljubezni ali bratske služnosti (umivanje nog). Vstopni spev te večerne maše (Gal 6,14) povzema skrivnost tridnevja: V ničemer drugem se ne hvalimo razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, v njem je naše odrešenje, življenje in vstajenje, po njem smo bili rešeni in osvobojeni.
Maša:
- 1.- besedno bogoslužje
- 2.- umivanje nog
- 3.- evharistično bogoslužje
- 4.- prenos Najsvetejšega; razkrivanje oltarjev (zakrivanje križev); češčenje Najsvetejšega (molitvena ura).
Med petjem slave zvonijo zvonovi, ki potem utihnejo do velikonočne vigilije. Isto velja za orgle. Božja beseda spregovori o obhajanju pashe: darovanju in zauživanju velikonočnega jagnjeta (2Mz 12,1-8.11-14), o postavitvi evharistije (1Kor 11,23-26) in o novi zapovedi: “Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil” (Jn 13,34). Evangelij spregovori o služenju – umivanju nog apostolom. To dejanje se imenuje Mandatum in sicer po začetnem odpevu: “Mandatum novum do vobis” (Novo zapoved vam dam). Čeprav gre tu najprej za ljubezen, ki tiči za simboliki umivanja nog, Jezus s svojim vzgledom pošilja apostole, naj ga posnemajo. Ta obred je bil nekoč obvezen, danes pa le “kjer to svetujejo pastoralni razlogi”.
Po “prošnji po obhajilu” je obred prenos Najsvetejšega v stransko kapelo in nato razkrivanje oltarjev – Denudatio altarium, kjer se Cerkev spominja Jezusovega ponižanja, ko so ga Judje slekli in ga nato križali.
4.2 Veliki petek Gospodovega trpljenja
Veliki petek, po judovskem koledarju 14. nisán, je dan Kristusovega trpljenja in smrti, dan, ko se je veliki večni duhovnik Jezus Kristus sam daroval na oltarju križa v spravo za naše grehe. Liturgično obhajanje velikega petka so imenovali že v 4. stol. (sinoda v Frigiji leta 381) “missa praesanctificatorum”, to je ‘maša’ prej posvečenih darov. Na veliki petek in soboto se ne obhaja nekrvava daritev ali sv. maša, da bi se kristjani tem bolj spominjali Jezusove krvave daritve na križu.
Bogoslužje vel. petka se danes obhaja v treh delih:
Prvi del: Opravilo božje besede s slovesnimi prošnjami
V prvem berilu beremo Izaijev četrti spev o Gospodovem služabniku, ki mu sledi Psalm 31(30), ki je molitev v stiski in zahvala za uslišanje: K tebi Gospod, se zatekam: naj ne bom osramočen na veke… Kristus ni samo trpeči služabnik, ampak tudi Veliki duhovnik, ki se v pokorščini Očetu daruje (Heb 4,14-16; 5,7-9). Sledi pasijon po Janezu (18,1-19,42) in nato deset molitvenih namenov ali slovesnih prošenj za vse potrebe.
Drugi del je obred češčenja križa (adoratio crucis)
Ne častimo lesenega križa, temveč tistega, ki je na križu za nas daroval svoje življenje. Imamo dva načina: Prvi je z odkrivanjem križa in trikratnim spevom: Glejte les križa, na katerem je zveličanje sveta viselo. Odg. Pridite molimo. Nato ga počastijo z enojnim poklekom in križ posamič poljubijo. Drugi način pa je v tem, da gre duhovnik k cerkvenim vratom. Tam vzame nezagrnjeni križ in ga nese ob prižganih svečah, se trikrat ustavi in zapoje: Glejte les križa… Nato ga posamič počastijo, kakor zgoraj.
Med češčenjem pojemo “očitanja” (ali tudi druge pesmi): Ljudstvo moje, kaj sem ti storil, ali s čim sem te užalil? Odgovori mi. Ob vsem tem češčenju križa nas mora voditi misel na vstajenje.
Tretji del je obhajilo. To staro navado, ki je bila ponekod vse do 17 stol. je Cerkev vnovič uvedla leta 1955. Vernike obhajamo s posvečenimi hostijami maše velikega četrtka zvečer. Z njimi se obhaja tako duhovnik kot verniki. Po molitvi nad ljudstvom duhovnik pospravi Najsvetejše in ga odnese v bližnjo kapelo v cerkvi. Pri nas (in v Nemčiji) je še stara navada, da se po končanem obredu pri božjem grobu v moštranci (ki je zagrnjena s tančico) izpostavi Najsvetejše in moli.
4.3 Velika sobota
Drugi dan svetega tridnevja ali na veliko soboto dopoldan ni liturgičnih obhajanj. To je dan premišljevanja o njegovem trpljenju, smrti in počitku v grobu (kraljestvo mrtvih – predpekel). Šel je v smrt, da ji da novo vsebino, življenje. Zacvetelo bo delo Svetega Duha v pomladi vstajenja. Pri nas je stara navada (solnogradska tradicija), da ta dan blagoslavljamo velikonočna jedila, ki vsebujejo simboliko Kristusovega trpljenja in vstajenja.
4.4 Velikonočna vigilija
Do 4. stol. so obhajali Kristusovo vstajenje samo z velikonočno vigilijo, ki so jo končali navadno pred jutranjim svitom, torej ponoči med soboto in nedeljo. In ker so jo sčasoma končali že pred polnočjo, so v 5. stol. uvedli še drugo evharistično daritev na nedeljo. Sčasoma je maša velikonočne nedelje dobivala večjo težo in slovesnost, zato so lahko mašo velikonočne vigilije prenašali na različne ure velike sobote.
Velikonočna vigilija v sveti noči, ko je Gospod vstal, velja za ‘mater vseh vigilij’ (Avguštin); v njej Cerkev v bedenju pričakuje Kristusovo vstajenje in ga zakramentalno obhaja. Zato je treba vse opravilo te svete vigilije opraviti ponoči, tako da se začne ali ko se znoči, ali tako da se konča pred zoro nedelje (SURM 21).
Vigilija (bedenje) pomeni pričakovanje Kristusove vrnitve v molitvi in petju.
Obhajanje bedenja se deli na štiri dele:
- Slavje luči (lucernarium): zunaj cerkve je blagoslov ognja in okrasitev velikonočne sveče, ki jo prižgemo ob ognju. Med sprevodom v cerkev duhovnik zapoje trikrat Kristusova luč, medtem ko svečo dvigne kvišku. Ob drugem vzkliku si vsi prižgejo sveče, ob tretjem pa še električne. Nato pokadimo velikonočno svečo in zapojemo velikonočno hvalnico sveči ali Kristusu: Veseli se zdaj nebeška množica angelov…
- Besedno bogoslužje – bogat prikaz zgodovine odrešenja. Devet beril: sedem iz SZ in dve iz NZ.[2] Po vsakem berilu je psalm in prošnja, ki po vsebini ustreza prebrani božji besedi.
- Krstno bogoslužje – preiti s Kristusom iz smrti v življenje. Lahko ga obhajamo ob krstilniku ali pa kar v prezbiteriju, da lahko zbrano občestvo dejavno sodeluje in vidi. Če je krščevanje katehumenov ali otrok, zapojemo litanije vseh svetnikov, če ne jih opustimo. V primeru krsta blagoslovimo krstno vodo s simboliko potapljanja velikonočne sveče, sledi odpoved hudemu duhu, izpoved vere in krst. Če pa ni krsta blagoslovimo vodo ter obnovimo krstne obljube, s katerimi si prikličemo v zavest, da smo po krstu vcepljeni v Kristusovo velikonočno skrivnost.
- Evharistično bogoslužje – vrhunec velikonočne vigilije, največje slavje liturgičnega leta, predpodoba in predokus večne gostije v nebesih. To slavljenje velikonočnemu Jagnjetu še posebej poudari slavospev 1, ki pravi: On je pravo Jagnje, ki je odvzelo grehe sveta. S svojo smrtjo je uničil našo smrt in nam s svojim vstajenjem obnovil življenje.
Velikonočna vigilija se zaključi s slovesnim blagoslovom in besedami odslovitve, obogatene s dvojnim vzklikom aleluje.
4.5 Velikonočna nedelja Gospodovega vstajenja
Kakor je v naših in germanskih deželah posebnost na veliko soboto Božji grob in blagoslov jedi, tako imamo posebnost tudi na velikonočno jutro, »vstajenje«, ki je bilo v oglejski cerkveni pokrajini, Nemčiji in Franciji praznovano z različnimi liturgično-dramatičnimi prizori.
a) Vstajenska procesija pred jutranjo mašo.
Duhovnik vzame iz ‘Božjega groba’ monštranco, nato zapoje alelujo (3x) in intonira pesem “Jezus naš je vstal iz groba”, ki jo pevci nadaljujejo. Sledi procesija (okrog cerkve ali pa med polji) med katero je slovesno pritrkavanje in petje velikonočnih pesmi. Ko pridejo v cerkev zapojejo zahvalno pesem, nato Raduj se, Kraljica nebeška, sledi blagoslovna in blagoslov z Najsvetejšim.
b) Maša, ki sledi procesiji se začne s petjem Slave.
Prvo berilo (Apd 10,34.37-43), Petrovo pričevanje o velikonočni skrivnost; drugo berilo (Kol 3,1-4 ali 1Kor 5,6b-8) govori o novem življenju v Kristusu (Če ste vstali s Kr. iščite kar je zgoraj…). Po drugem berilu se poje ali recitira pesem slednica Velikonočnemu Jagnjetu, ki je obvezna, šele nato aleluja. Evangelij prinaša po evangelistu Janezu pripoved o Kristusovem vstajenju (Jn 20,1-9 prazen grob). Vse mašne molitve izražajo veselje nad Kristusovim vstajenjem.
5 Velikonočni čas (sveto petdesetdnevje)
Gre za prvi oblikovan liturgični čas Cerkve, ki traja en “teden tednov” ali sedem tednov plus en dan. Začne se z velikonočnim ponedeljkom in traja do vključno z binkošti. Cerkev obhaja ta petdesetdnevni ali velikonočni čas v veselju in sicer kot en sam praznik, še več, kakor eno samo ‘veliko nedeljo’ (Atanazij). Sklep te ‘velike nedelje’ ali praznovanja Kristusovega vstajenja je binkoštni praznik.
Posebnost vel. časa je navzočnost velikonočne sveče, kot znamenje Vstalega. Sveča naj bo ob ambonu in prižgana med lit. obhajanji tudi čez teden.
Prvih osem dni vel. časa je tako imenovana velikonočna osmina, kar pomeni, da se obhaja vsak dan slovesni Gospodov praznik. To je bil nekoč čas mistagoških katehez, ko so novokrščenci vsak dan prihajali v cerkev v belih oblačilih. Zato se imenuje še danes bela nedelja ali Dominica in albis.
Do 4. stol. so obhajali petdesetdnevje kot en sam praznik, ki so ga zaključili s praznovanjem Gospodovega vnebohoda in prihoda Svetega Duha. Šele nato so začeli praznovati Gospodov vnebohod (40. dan po vstajenju) in praznik Svetega Duha (50. dan po vstajenju) ločeno. Tako jim pentecoste ali petdesetdnevje ne pomeni velikonočnega časa, ampak zgolj kot zaključek tega časa. K tej drobitvi petdesetdnevja kot enega samega praznika je v 5. stol. botrovala še uvedba tako imenovanih “treh prošnjih dni” pred praznikom Gospodovega vnebohoda, ki s svojim spokorniškim značajem kalijo velikonočno praznovanje. Danes so prošnji dnevi, glede števila in časa, določeni od škofovskih konferenc. Vsi ti prazniki obhajajo v različnih trenutkih eno in isto Kristusovo velikonočno skrivnost.
6 Čas med letom
Čas, ki ne sodi ne v velikonočno in ne v božično dobo imenujemo “čas med letom”. Gre za 33 ali 34 tednov v letu, ko ne obhajamo posebnega vidika Kristusove skrivnosti, pač pa se spominjamo Kristusove skrivnosti v njeni polnosti, zlasti ob nedeljah. Razdeljen je na dva dela: prvi del se začne v ponedeljek po nedelji Jezusovega krsta in traja vključno do torka pred štiridesetdnevnim postom; drugi del pa se začne v ponedeljek po binkoštni nedelji in se konča pred prvimi večernicami prve adventne nedelje (CL 43-44).
PODROBNEJE SI PREBERITE V: France Oražem, Leto Kristusove skrivnosti. Zbirka Božje okolje. Ljubljana: Družina 1989.
Tukaj najdete OSNUTEK TESTA O LITURGICNEM LETU
4 – OBREDNO ŽIVLJENJE V ISLAMU (povzetek)
a