Adventni čas

Adventni čas – čas priprave na Božič

             Gre za liturgični čas, ki mu rimska Cerkev, za razliko od vzhodnih Cerkva, za katere je čas priprave na Božič samo nekaj dni, daje poseben poudarek. Pod zgodovinsko-kronološkim vidikom razvoja liturgičnega leta vidimo, da se je adventni čas kot liturgični čas priprave na Božič razvil šele v 5. in 6. stoletju, čeprav najdemo prve sledove že v drugi polovici 4. stol., in sicer v galski Cerkvi, ki je bila v tesni povezanosti z vzhodno tradicijo,[1] kjer so krščevali na praznik Gospodovega razglašenja in imeli prej tri tedne priprave.

                    a) 2. stol.: velikonočno tridnevje in velikonočni čas ali petdesetdnevje;

                    b) 3. – 4. stol.: postni čas;

                    c) 4. stol.: božič;

                    č) 5. – 6. stol.: adventni čas.

             Rimska liturgija, ki ni poznala krščevanja na praznik Gospodovega razglašenja pa je bil advent čas vesele priprave na božič. Po 11. stol. so v Rimu adventno bogoslužje prilagodili bogoslužju postnega časa in opustili spev Te Deum pri jutranjicah in Glorio pri maši.

            Beseda advent je sestavljena iz glagola advenire = priti, bližati se; prihajati naproti. Adventus pomeni prihod. Torej ni samo čas pričakovanja nekoga, ki mora priti, ampak je že, tu in sedaj, in prav to ‘prihajanje’ se torej obhaja. Kakor ima vsako liturgično obhajanje trojni časovni pomen, tako tudi advent: je “spomin” preteklosti v kateri je Bog deloval, je “anticipacija” prihodnosti v kateri bo Bog začeto dovršil; je “sedanje znamenje” božjega daru, ki ga Bog daje, da bi rastel v danes (‘hodie’), ki je anticipacija-obljuba prihodnjega. Sv. Janez nam v knjigi Razodetja takole izrazi: “Milost vam in mir od njega, ki je, ki je bil in ki pride…” (Raz 1,4).[2]Tako je torej advent ob dimenziji pričakovanja in pripravljanja na njegov prihod oznanilo in hkrati že obhajanje. Kristjanov advent je med že in še ne, med Kristusovim prvim in drugim prihodom. Prav iz tega sledi dvojni pomen liturgičnega praznovanja adventa: advent je priprava na božične praznike (prvi prihod božjega Sina k ljudem) in usmeritev srca k drugemu Kristusovemu prihodu ob koncu časov. Ta dvojni Kristusov prihod je poudarjen v prvem adventnem hvalospevu:

“… Pri svojem prvem prihodu se je ponižal in postal človek, da je izpolnil večni načrt odrešenja in nam odprl pot v večno zveličanje. Ko bo spet prišel, v veličastju svoje slave, bomo očitno prejeli, kar nam je obljubljeno in kar v veri zaupno pričakujemo”.

 Drugi adventni slavospev pa poudari dvojno pričakovanje Kristusa:

               “Vsi preroki so ga napovedovali, deviška Mati ga je v neizrekljivi ljubezni nosila, Janez Krstnik je oznanjal njegov prihod in, ko je prišel, je nanj pokazal.

               Naklonil nam je milost, da veseli pričakujemo skrivnost njegovega rojstva. Tako nas bo našel čuječe v molitvi in vesele v prepevanju njegove slave”.

             Po misalu Pavla VI lahko delimo adventni čas na dva dela: od prve adventne nedelje do 16. decembra, ko je v liturgičnih tekstih v ospredju eshatološki vidik, to je, pričakovanje drugega Kristusovega prihoda; in od 17. do 24. decembra, ko nam liturgična besedila poudarjajo bližnjo pripravo na praznovanje Gospodovega rojstva.


[1] Galska Cerkev je imela tesne stike z Bizancem in Jeruzalemom, kjer so slovesno obhajali praznik Gospodovega razglašenja – epifanijo (6. jan.) in so na ta praznik podeljevali zakrament sv. Krsta. Priprava na krst je trajala najprej tri tedne, pozneje pa štirideset dni, kot traja postni čas. Zato je v bogoslužnih tekstih v ospredju krst in povabilo k spreobrnenju. Priporočali so post, molitev, prejemanje zakramentov in dela ljubezni.

[2] Sv. Tomaž pove isto v naslednji molitvi: “O sveta večerja, v kateri prejemamo Kristusa, obhajamo spomin njegovega trpljenja, duša se nam napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave”.