Zakramenti

Zadnja večerjaKristus je navzoč v svoji Cerkvi, zlasti v bogoslužnih opravilih.

Pri daritvi svete maše je navzoč:

  1. v evharistiji
  2. v drugih zakramentih
  3. v Božji besedi
  4. v duhovnikovi osebi in
  5. kadar Cerkev moli in poje (B 7).

O navzočnosti v evharistiji pravi papež Pavel VI. takole: Gre za navzočnost, ki je realna ne po izključitvi, kakor da druge oblike navzočnosti ne bi bile realne, ampak po drugačnem imenovanju (antonomaziji). Na temelju te navzočnosti se namreč ves Kristus vrača substancialno navzoč v svojem telesu in krvi.

»Dveh reči smo posebno potrebni: zdravila in kosila. Zdravilo je zakrament sv. spovedi, kosilo pa sv. maša« (A. M. Slomšek).

KONGREGACIJA ZA BOGOSLUŽJE, SPLOŠNA UREDITEV RIMSKEGA MISALA: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/knjigarna/6D510D7514F08B2DC1256EFD004D3980/$FILE/CD94.PDF

JANEZ PAVEL II., ZAKRAMENT POKORE. Priročnik za spovednike: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/knjigarna/B776BB27CF5EDA87C1256EFD004A9A5D/$FILE/CD70.PDF

JANEZ PAVEL II., APOSTOLSKO PISMO OSTANI Z NAMI, GOSPOD: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/knjigarna/F4E06A909A351D33C1256FBA0041A3FF/$FILE/OSTANI_CDNS_05.PDF

Povzetek pisma papeža Benedikta XVI. bogoslovcem ob sklepu duhovniškega leta

 Kdor želi postati duhovnik, mora biti predvsem »Božji človek«. Duhovnik ni voditelj nekega združenja, ki skuša ohraniti in pomnožiti članstvo. Je glasnik Boga med ljudmi. Želi voditi k Bogu in tako poglobiti tudi pristno občestvo med ljudmi.

  1. Središče našega odnosa z Bogom in oblika našega življenja je evharistija. Obhajati jo z notranjo soudeležbo in tako osebno srečati Kristusa, mora biti središče vseh vaših dni.
  2. Tudi zakrament pokore in sprave je pomemben. Uči me gledati nase z Božjega zornega kota in me sili k poštenosti do samega sebe. Vodi me k ponižnosti
  3. Ohranite v sebi občutljivost do ljudske pobožnosti, ki je v vseh kulturah drugačna, pa vendar zelo podobna, saj je človekovo srce naposled eno in isto. Ljudska pobožnost je veliko bogastvo Cerkve.
  4. Bogoslovno obdobje je tudi in predvsem čas študija. Krščanska vera ima bistveno razumsko in intelektualno razsežnost. Brez te razsežnosti vera ne bi bila to, kar je. Vsi poznate besede svetega Petra: »Bodite vselej pripravljeni na odgovor vsakemu, ki vas sprašuje za razlog (logos) upanja, ki je v vas« (1 Pt 3,15). Zato vas lahko samo vztrajno prosim: marljivo študirajte! Izkoristite leta študija! Ne bo vam žal. Ljubite študij teologije in ga opravljajte z jasno zavestjo.
  5. Življenje v bogoslovju mora biti tudi čas človeškega zorenja. Za duhovnika, ki bo moral na svoji življenjski poti in do praga smrti spremljati druge, je važno, da je sam dosegel pravilno ravnovesje srca in intelekta, razuma in čustva, telesa in duše, da je torej človeško celovit.

Papež Frančišek bogoslovcem: Akademska formacija ni dovolj

1. Ljubiti z vsem svojim srcem

Ljubiti z vsem svojim srcem pomeni ljubiti brez zadržka in brez dvoumnosti, brez napačnih interesov in brez iskanja pastoralnega uspeha. Pastoralna ljubezen pomeni stopiti v srečanje z drugim, ga iz vsega srca razumeti, ga sprejemati in mu odpuščati. Vendar pa sami ne morejo rasti v ljubezni. Zato jih je Gospod poklical v skupnost, da bi ta ljubezen vse duhovnike povezala s posebno vezjo službe in bratstva. Pri tem je potrebna pomoč Svetega Duha ter prav tako duhovni boj. Po papeževih besedah gre za stalni izziv, da bi presegli individualizem in živeli različnost kakor dar, obenem pa iskali edinost duhovništva, ki je znamenje Božje navzočnosti v skupnosti.

2. Ljubiti z vso svojo dušo

Ljubiti z vso svojo dušo pomeni biti pripravljeni darovati življenje. Ta drža mora ostati navzoča skozi čas in zaobjeti vse naše bitje. Formacija duhovnika ne sme biti samo akademska, čeprav je to zelo pomembno in nujno, ampak mora biti celostni proces, ki zaobjema vse življenjske vidike. Formacija mora služiti rasti in obenem približevanju k Bogu in bratom. Papež je zbranim dejal, naj se nikar ne zadovoljijo z dosego naziva. Ves čas morajo biti učenci, da bi tako na verodostojen in razumljiv način oznanjali evangeljsko sporočilo današnjemu človeku. Zato je prav tako pomembno, da rastejo v razločevanju, da bi znali prepoznati, kaj prihaja od Duha in kaj mu je nasprotno – to je po papeževih besedah milost, za katero morajo prositi na kolenih. Edino to je tista osnova, na podlagi katere bodo preko različnih nalog svoje službe lahko vzgajali druge v razločevanju, ki vodi v vstajenje in življenje. Formacija duhovnika ne more biti izključno akademska. Iz kleriškega akademizma se rodijo vse ideologije, ki kvarijo Cerkev. Papež je pri tem poudaril štiri osnove za formacijo: akademska, duhovna, skupnostna in apostolska. Vse štiri morajo biti med seboj povezane. Če manjka samo ena, bo formacija začela šepati in duhovnik bo postal invalid.

3. Ljubiti  z vso svojo močjo 

Ljubiti  z vso svojo močjo nas spominja, da tam, kjer je naš zaklad, tam je naše srce, in da je v naših malih stvareh, gotovostih in čustvih v igri naša sposobnost, da Gospodu rečemo ‘da’ ali pa mu obrnemo hrbet kakor mladi bogataš. Duhovnik se ne more zadovoljiti z običajnim in udobnim življenjem, ki mu dopušča živeti brez skrbi, ne da bi čutil zahtevo, da goji duh uboštva, ki je ukoreninjen v Kristusovem srcu. Treba je doseči pristno svobodo Božjih otrok v ustreznem odnosu do sveta in zemeljskih dobrin, po zgledu apostolov, ki jih Jezus vabi, naj zaupajo v Previdnost in mu sledijo. Pomembno se je naučiti zahvaljevanja za vse, kar imajo, ter se svobodno odpovedati površinskim stvarem, da bi tako bili bližje revnim in slabotnim. Papež je zbrane še posvaril pred cerkvenim karierizmom.