Zakramenti

Zadnja večerjaKristus je navzoč v svoji Cerkvi, zlasti v bogoslužnih opravilih.

Pri daritvi svete maše je navzoč:

  1. v evharistiji
  2. v drugih zakramentih
  3. v Božji besedi
  4. v duhovnikovi osebi in
  5. kadar Cerkev moli in poje (B 7).

O navzočnosti v evharistiji pravi papež Pavel VI. takole: Gre za navzočnost, ki je realna ne po izključitvi, kakor da druge oblike navzočnosti ne bi bile realne, ampak po drugačnem imenovanju (antonomaziji). Na temelju te navzočnosti se namreč ves Kristus vrača substancialno navzoč v svojem telesu in krvi.

»Dveh reči smo posebno potrebni: zdravila in kosila. Zdravilo je zakrament sv. spovedi, kosilo pa sv. maša« (A. M. Slomšek).

KONGREGACIJA ZA BOGOSLUŽJE, SPLOŠNA UREDITEV RIMSKEGA MISALA: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/knjigarna/6D510D7514F08B2DC1256EFD004D3980/$FILE/CD94.PDF

JANEZ PAVEL II., ZAKRAMENT POKORE. Priročnik za spovednike: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/knjigarna/B776BB27CF5EDA87C1256EFD004A9A5D/$FILE/CD70.PDF

JANEZ PAVEL II., APOSTOLSKO PISMO OSTANI Z NAMI, GOSPOD: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/knjigarna/F4E06A909A351D33C1256FBA0041A3FF/$FILE/OSTANI_CDNS_05.PDF

Povzetek pisma papeža Benedikta XVI. bogoslovcem ob sklepu duhovniškega leta

 Kdor želi postati duhovnik, mora biti predvsem »Božji človek«. Duhovnik ni voditelj nekega združenja, ki skuša ohraniti in pomnožiti članstvo. Je glasnik Boga med ljudmi. Želi voditi k Bogu in tako poglobiti tudi pristno občestvo med ljudmi.

  1. Središče našega odnosa z Bogom in oblika našega življenja je evharistija. Obhajati jo z notranjo soudeležbo in tako osebno srečati Kristusa, mora biti središče vseh vaših dni.
  2. Tudi zakrament pokore in sprave je pomemben. Uči me gledati nase z Božjega zornega kota in me sili k poštenosti do samega sebe. Vodi me k ponižnosti
  3. Ohranite v sebi občutljivost do ljudske pobožnosti, ki je v vseh kulturah drugačna, pa vendar zelo podobna, saj je človekovo srce naposled eno in isto. Ljudska pobožnost je veliko bogastvo Cerkve.
  4. Bogoslovno obdobje je tudi in predvsem čas študija. Krščanska vera ima bistveno razumsko in intelektualno razsežnost. Brez te razsežnosti vera ne bi bila to, kar je. Vsi poznate besede svetega Petra: »Bodite vselej pripravljeni na odgovor vsakemu, ki vas sprašuje za razlog (logos) upanja, ki je v vas« (1 Pt 3,15). Zato vas lahko samo vztrajno prosim: marljivo študirajte! Izkoristite leta študija! Ne bo vam žal. Ljubite študij teologije in ga opravljajte z jasno zavestjo.
  5. Življenje v bogoslovju mora biti tudi čas človeškega zorenja. Za duhovnika, ki bo moral na svoji življenjski poti in do praga smrti spremljati druge, je važno, da je sam dosegel pravilno ravnovesje srca in intelekta, razuma in čustva, telesa in duše, da je torej človeško celovit.